Gojenje gob na slami

Vrste lesa primerne za gojenje: hrast in navadni gaber (primerna za šitake), javor, topol, jelša, bukev, breza, vrba… (NE iglavci ali sadno drevje)

Pridelki gob so večji pri trših vrstah lesa (hrast), preraščanje pa hitrejše pri mehkejših vrstah lesa (topol). V lesu, posekanem v dobi mirovanja dreves, je najvišja vsebnost sladkorjev in drugih hranil, zato je primernejši za gojenje gob. Pridelki so na takem lesu največji. Prav tako je najprimernejši les s čim večjim deležem beljave, saj jo micelij lažje preraste in razgradi.

Površino svežih drevesnih debel (premer 6-21cm) očistimo lišajev in drugih nečistoč. Debla naj bodo sveža, zdrava in ne trhla, lubje pa nepoškodovano.

Inokulacija lesa s pomočjo micelija na lesenih čepkih

V debla zvrtamo luknje v ‘cik-cak’ vzorcu po celotnem obodu (Skica 1, Slika 1). Bolj na gosto luknje zvrtamo na obeh koncih vej, na mestih, kjer so izraščale stranske veje ter okoli morebitnih poškodb lubja. V luknje vstavimo z micelijem preraščene lesene čepke (Slika 2). Luknje naj bodo 0.5mm do 1,0mm širše kot so čepki (6,5mm ali 7mm).

Čepke popolnoma vstavimo v luknje. Potrebno število čepkov je razvidno iz tabele 1. Odprtine zapolnjenih luknjic premažemo s staljenim parafinom ali čebeljim voskom (ne s cepilno smolo!). Prav tako premažemo konce debel, da preprečimo vnos nečistoč in izhlapevanje soka iz njih (Slika 3, Slika 4).